sonce

pišem žalost izkristalizirano nelagodje bodi bill mi pomaga po svojih močeh moj telefon je nedosegljiv pomaga mi lahko le bog na katerega ne dam veliko ali pa emil filipčič ok on mi ne more pomagati lahko le lajša simptome osamljenosti v množici preperelih nasmehov grem zažgat stare spomine in spit naslednji pils slednje znam pri zažiganju sem še začetnik

trik

prebivam v vesolju

večji od časa
sanje jem

samo občasno

ne klonim
pred bolečino

prežet od pomnjenja
nesmislov tavam

vajen sodobnega
mestnega zraka

borim se
za limonin sok

ko križam
lastni kadaver

daleč stran
od očes neba

pesek grabim
s pohlepom

pasja sreča
krade čas slovesu

ko dajem slovo
na stran

na prvo stran
zapišem pesem

kot bog

umiram sam

prepad

Prepad
ko strumno strune svoje

naprežem v galop

da bodo ravno pravšnje

za raztezanje užitkov

bom preskočil prepad

znotraj praznine

in padel v nedogled

objema

pra

pogojno plavam v ozračju ledenikov
ki se stikajo s sinapsami
zobčenikov v moji glavi

tresk sodnega dne
poganja religije




smeti pa plavajo

afro bit

Afro bit
razvihrane zastave življenja
plešejo
skozi topo noč

skozi topo noč
razvihrane zastave življenja
plešejo

plešejo
razvihrane zastave življenja
skozi topo noč

skozi topo noč
plešejo
razvihrane zastave življenja



in nihče jih ne vpraša
zakaj

čemu
plapolajo

pogled skozi okno vlaka/impresija iz podbrda

ko sem neznanemu nasmešku

dvignil roko v pozdrav

mi je tudi ona

spontano pomahala

nazaj

smetana s češnjo na vrhu

ko sem neznanemu nasmešku
dvignil roko v pozdrav
mi je tudi ona
spontano pomahala
nazaj

da sem skoraj pozabil
na smrt, ki je zrla
iz zelenomodrih ustnic
narkomana
ležečega na tleh vlaka
dve postaji nazaj

in na čredo mladih
njih lačnih pogledov
in njih sladkih upov
da bodo mogoče videli
gospo smrt v živo

dajte mu prostor
ne mu odžirat kisika
sem rekel
niso me slišali

prihod bolničarjev
je uničil njihove
zadnje upe

ostali so
prazni