trik

prebivam v vesolju

večji od časa
sanje jem

samo občasno

ne klonim
pred bolečino

prežet od pomnjenja
nesmislov tavam

vajen sodobnega
mestnega zraka

borim se
za limonin sok

ko križam
lastni kadaver

daleč stran
od očes neba

pesek grabim
s pohlepom

pasja sreča
krade čas slovesu

ko dajem slovo
na stran

na prvo stran
zapišem pesem

kot bog

umiram sam

prepad

Prepad
ko strumno strune svoje

naprežem v galop

da bodo ravno pravšnje

za raztezanje užitkov

bom preskočil prepad

znotraj praznine

in padel v nedogled

objema

pra

pogojno plavam v ozračju ledenikov
ki se stikajo s sinapsami
zobčenikov v moji glavi

tresk sodnega dne
poganja religije




smeti pa plavajo

afro bit

Afro bit
razvihrane zastave življenja
plešejo
skozi topo noč

skozi topo noč
razvihrane zastave življenja
plešejo

plešejo
razvihrane zastave življenja
skozi topo noč

skozi topo noč
plešejo
razvihrane zastave življenja



in nihče jih ne vpraša
zakaj

čemu
plapolajo

pogled skozi okno vlaka/impresija iz podbrda

ko sem neznanemu nasmešku

dvignil roko v pozdrav

mi je tudi ona

spontano pomahala

nazaj

smetana s češnjo na vrhu

ko sem neznanemu nasmešku
dvignil roko v pozdrav
mi je tudi ona
spontano pomahala
nazaj

da sem skoraj pozabil
na smrt, ki je zrla
iz zelenomodrih ustnic
narkomana
ležečega na tleh vlaka
dve postaji nazaj

in na čredo mladih
njih lačnih pogledov
in njih sladkih upov
da bodo mogoče videli
gospo smrt v živo

dajte mu prostor
ne mu odžirat kisika
sem rekel
niso me slišali

prihod bolničarjev
je uničil njihove
zadnje upe

ostali so
prazni

trebušne plesalke

trebušne plesalke so polne dežja
napravljene da jih poplavi


previharjene od prebliskov so
ko dvigajo jadra potopljenih ladij

hodeča vibracija sem

s tresočimi se zamiki realnosti
stvarnosti hočem videti obist

v brezumju časa se
nastavljam ujedam

medtem ko napačne
odločitve izgubljajo jakost
svoje intenzitete

le vibracije vesolja
me kličejo po imenu

blazneži

tragične so podobe njih

brezčasno v noč ujete

vse podobe norosti

zdavnaj že odsanjane

porozne kraste v njih duši
kazijo jim bogat nasmeh

prikrita bridkost pa se ujela je
v letu tisočerih zamujenih trenutkov

v5ék a ZDAj

nezavidljivo
a
nezazidljivo

je stebrišče

mojih
sanj

le bledi
vitezi pokore
ga
gledajo
postrani

a

le kdo
jim brani?

priokus

presekan od gordijskih vozlov

trgam ti pesmi iz oči

ko prežeta s poetiko absurda

na novo brišeš meje poguma

in sledi stvarnosti spravljaš na splav razuma

s slastmi naslade spremlja te

bog iz stekla

kratom

v našem svetu


le kosovni odpadki

razgradljivi so

kratom

v našem svetu


le kosovni odpadki

razgradljivi so

dežuje.

dežuje.
videl sem umetne solze teči.
dežuje.
dežuje.
iz tvojih oči v moje
tekel je čas.
pokapal mi je prah iz oči.
dežuje.
dežuje.
dežuje.
stihijska mažoretka
prepredena z gubami si.
ne mažoretka, tisto lutko,
ki pleše, ko jo naviješ,
sem imel v mislih.
o, kako dežuje šele zdaj!

pražnja oblačila so le izgovor

resnica
je čistemu
pogledu

kot bolezen
trpečemu telesu

lubadar
je vsakemu
drevesu

kot kolibri
svoji orhideji

žarek
sonca
poletnemu nebu

kot kresnica
ob luninem mrku

vsi so
tam
z razlogom

H.

ko sledljivi pogledi plešejo
bosi tango na sambo

več lahko pove le nem
ker ne govori laži

na žlici pregrete resnice
hočejo razumeti stvari
takšne kot so njih obisti

ujeti tišino trenutka
v oglušujoči sapi smrti

gledaš srepo v znani nič
ko sam pred sabo
tvoj konj beži v dalj

v jantarjev cvet ovijem
njegov prašni zven korakov

in se ne vprašujem
ker ni moj čas

rjavi smeh ti krasi oči
ko bereš te nesmisle

zavita v ovoj
samocenzure ne dojameš
da je rjava barva
le prah ki se širi
in na žlici spreminja
svoje agregatno stanje

plesati votlega plesa
se ne da priučiti

gnesti slepe podobe
korakov gnilih
po slabih žilah

vaja dela mojstra

ob jasnih dnevih lahko vidiš
le plejade uročenih
iščočih večnosti zavist
lepote neskončne rjave.

vrastek (kradem od deftones)

anemičen

do kosti obran

odlomim
vse kar hoče stran



ostane lebdenje



ker nisem pošast
ne bom nikoli dobil
kar si želim

perzeidi avgusta

ob vrhuncu
preden umrejo
vsaj na minuto natančno
pljuskajo po nebu

očitno načrtno
kot vsakokrat doslej

po lastni presoji
mi ni odveč pridati
da se Perzeidi
po naši uri ravnajo

poudarjanje relativnosti
merjenja časa
se jih kot kaže
ne prime najbolj

pa še to:

k nam jih poslala je
lastna mati
ker je bilo
to takrat moderno

resničnost je nespremenljiva
tudi v Planckovem času

tisočletna smrt
se le ponavlja
kot vali se
skala brez Sizifa

pač.

tragedija užitka

ko se barve mešajo in se misel kali
v bistrih glavah raste med
ko padajo glave na smetišče upanja
le sence kažejo jim pot
ko jasnijo se slepe podobe
v praznih besedah najdeš oporo
in ko dan se znova klavrno konča
nestrpno pričakuješ ponovitev užitka
v žilah se prah dviguje
ples se lahko začne
ponikniva drug v drugega
raje kot vsak vase
iščiva stare laži
kot nadomestilo za večne sanje
ker ples bo trajal za vedno
in smeh poiskal bo srečo
kot pravljica izzvenela bo melodija
zenice bodo kazale pot
uspeh je neizbežna komponenta
odvisnost pa traja in ne pojenja
ko igla vsaja se v naju